Please ensure Javascript is enabled for purposes of website accessibility

Primeri dobre prakse obvladovanja odprte scene

Odprta scena je pojav, ko uporabniki drog drogo uporabljajo in preprodajajo na javnih mestih. Največkrat so na udaru mestna središča, izstopajo osrednje železniške postaje in mestni parki.

Odprte scene so evidentirali v Kanadi, ZDA in Evropi. Mesta so se s problemom drog spopadala na različne načine. Največkrat s kombinacijo preprečevanja, zmanjševanja škode in ukrepov zdravljenja, v sodelovanju s policijo, zdravstvenimi ustanovami in socialnimi službami. Med strategijami izbranih mest (Amsterdam, Zurich, Frankfurt, Dunaj in Lizbona) so tudi varne sobe. Izvirnik lahko preberete TUKAJ.

Peterica mest je bila izbrana zato, ker so bili tam uspešni pri  obvladovanju  odprtih scen. Vsem je skupna kombinacija sistematičnih nadzornih ukrepov s politiko zmanjševanja škode in nadaljni razvoj politike na področju drog. Celovit pogled na težavo – integrirano in usklajeno zdravljenje, programi pomoči in nadzorni ukrepi – predstavlja predpogoj za uspešno reševanje problematike prepovedanih drog. Pomembna komponenta je tudi čas. Vsa mesta so ukrepe izvajala več let.

Amsterdam

Odprte scene so se v Amsterdamu pojavile že v poznih sedemsedetih letih. Mestna zdravstvena služba je razvila strategije za doseganje “nemotiviranih uporabnikov drog”. Uporaba drog se ni štela za kaznivo dejanje, preprodaja pa. Samo odvisnost so označili za bolezen, ki jo morajo reševati ukrepi zdravstvenega varstva. Zagotovili so razdeljevanje metadona iz potujočega avtobusa, kasneje so delili tudi igle, usnanovili zavetišča in dnevne centre. Nizozemska je pokazala veliko stopnjo strpnosti do odvisnikov, iskala kompromise in se trudila, da policija ni ukrepala tam, kjer to ni bilo nujno. Imajo lahko dostopne centre za zdravljenje in zmanjševanje škode. Posledica vsega naštetega je izginjanje odprtih scen. Več si lahko preberete tukaj: Amsterdam.

Frankfurt

Prve težave so zaznali z zbiranjem uporabnikov drog v parkih in kajenjem konoplje. Prvi ukrep je bila represija policije, a je bil žal neučinkovit. Najhuje je bilo v 2. polovici osemdesetih let, ko se je v parku “Taunusanlage” dnevno srečevalo do tisoč uporabnikov drog, ki so preprodajali drogo, si jo vbrizgavali in povzročali nemire. Politika je postopoma spremenila smer z dnevnimi centri, metadonskimi centri, terapevtskimi storitvami, zunaj mestnega jedra so odprli veliko zavetišče z metadonsko ambulanto. Prvo sobo za varno vbrizgavanje so ustanovili leta 1994, v dveh letih so odprli še tri. Več si lahko preberete tukaj: Frankfurt Am Main.

Zürich

V osemdesetih se je iz prvotnih nekaj zbiralcev v parkih in drugje na prostem pojavil prvi problem. Represivni ukrepi so izzvali politčne spore, zatiranje odprte scene pa je le to iz “Platzspitze” prestavilo na bližnjo neizkoriščeno železniško postajo Letten. Razmere v začetku devetdesetih so pripeljale do nacionalnega načrta s štirimi stebri; preprečevanje, zdravljenje, nadzor in zmanjševanje škode, v katerem so sodelovali policija, zdravstvo in socialni organi. Rezultat tega je bil koncept “mestna združljivost” (Stadtverträglichkeit) z namenom integracije marginaliziranih posameznikov. Na voljo so bila začasna zavetišča, 1500 stanovanjskih prostorov za različne ciljne skupine in okoli 400 nizkopražnih mest za uporabnike drog. Hkrati s tem niso tolerirali preprodajo drog in velika zbiranja uporabnikov na javnih mestih. Mesto je ustvarilo poseben pristop – SIP (varnost, posredovanje, preprečevanje), ki vključuje terenske socialne službe in policijo. Odprte scene z drogami so ob usklajenem delovanju nacionalne, kantonalne in občinske politike večinoma izginile. Več si lahko preberete tukaj: Zürich.

Dunaj

Avstrija je med prvimi razvila strategijo zdravljenja in zadrževanja v obravnavi. Nevladna organizacija, financirana iz javnih virov, je zagotavljala sisteme socialne podpore z mesti za srečanja in programe pomoči. Politika “zusammenleben” je reševala težave in zmanjševala škodo in javne nemire. Zadnja odprta scena je bila v parku na Karlplatzu, ki pa so jo uspešno prestavili na avtobusno postajo, vzpostavili dve novi mesti za zamenjavo igel ter povečali število ljudi v dnevnih centrih. Sistem z visoko ravnjo zdravstvene in socialne oskrbe funkcionira tudi brez prostorov za zdravljenje s heroinom in varnih sob. Več si lahko preberete tukaj: Dunaj.

Lizbona

V Lizboni so bila tri večja območja, ki so se razvila v odprte scene, imenovani “supermarketi”, med njimi najbolj prepoznaven Casal Ventoso. Komisija za nacionalno strategijo o drogah je oblikovala politiko, kjer je bila uporaba večine drog nekriminalizirana, prodaja pa je ostala kriminalizirana. Portugalska je vzpostavila poseben sistem, ki temelji na upravnih sankcijah, t.i. “komisije za odpravo odvisnosti od drog” (CDT). Gre za neke vrste sodišča, ki informirajo uporabnika, ga poslušajo in odločijo. Tu ni čakalnih vrst, saj terenske socialne službe rešujejo probleme med uporabniki, odvisnike pa napotijo na zdravljenje. CDT je alternativa sodnim postopkom in na Portugalskem dobro sprejeta. Odprte scene so izginile, nov problem, ki se je pojavil, pa je uporaba drog v barih in na zabavah. S tem se je število uporabnikov zdravljenja povečalo, rast težav z drogami pa zmanjšala. Več si lahko preberete tukaj: Lizbona.

Izvirni članek lahko preberete na https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4141096/

 

Deli naprej