V okviru Operativnega programa 2014-2020, ki ga sofinancira Evropska unija ter izvaja in koordinira Ministrstvo za zdravje, na področju prepovedanih drog deluje mreža mobilnih enot za terensko delo z uporabniki prepovedanih drog. O namenu, ciljih in uspešnosti programa smo se pogovarjali z enim med izvajalci programa, Robertom Medvedom, diplomiranim zdravstvenikom in koordinatorjem mobilne enote, ki deluje znotraj Centra za zdravljenje odvisnikov od prepovedanih drog Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (CZOPD UPKLJ).
Kot pravi sogovornik, je njihova mobilna enota namenjena uporabnikom, ki so se zdravili na CZOPD UPKLJ. Vanjo so vključili tri skupine pacientov oziroma uporabnikov, in sicer večkratne povratnike na zdravljenje, paciente s pridruženimi motnjami oziroma z dvojno diagnozo ter mlade uporabnike novih psihoaktivnih substanc. Glavni namen delovanja mobilne enote je, da bi uporabnike spodbujali in usmerjali k samostojnemu in odgovornemu načinu življenja brez psihoaktivnih substanc, v katerem bi lahko zase in za svojo družino skrbeli sami.
Njihov pristop k posameznikom in družinam, ki potrebujejo pomoč in usmeritve pri vsakodnevnih aktivnostih, temelji na principih in doktrini skupnostne obravnave. To doktrino se že desetletje izvaja tako na Psihiatrični kliniki Ljubljana kot v nekaterih drugih bolnišnicah po Sloveniji. Na ta način želijo znižati število hospitalizacij oseb z duševnimi motnjami ter jih opolnomočiti do stopnje, da bi lahko normalno delovali v svojem okolju in opravljali vsakodnevne aktivnosti.
Kako se vključiti?
In kakšna je pot, ki jo opravijo uporabniki, preden se vključijo v program mobilne enote? Kot pojasnjuje Robert Medved, je običajno prvi korak šesttedenski bolnišnični program detoksikacije z ali brez postopnega ukinjanja nadomestne terapije in stabilizacijo življenjskega stila. Pred tem korakom nekateri pacienti obiskujejo podporno dnevno bolnišnico, v kateri se poskusijo stabilizirati s pomočjo detoksikacije ali pa opustijo vsaj eno psihoaktivno substanco, če so jih uporabljali več. Če se pacient tako odloči, lahko po detoksikaciji nadaljuje z osemtedenskim zdravljenjem na oddelku za podaljšano intenzivno zdravljenje. Po štirinajstih tednih bolnišničnega zdravljenja lahko pacienti nadaljujejo zdravljenje v dnevni bolnišnici, ki jo obiskujejo trikrat tedensko. Osebe, ki so se zdravile na oddelku s pridruženimi motnjami, kjer zdravljenje poteka šest tednov ali več, pa se lahko vključijo v dnevno bolnišnico za dvojne diagnoze. Iz dnevne bolnišnice pa se lahko vključijo v zunaj bolnišnično obravnavo, ki poteka še eno leto, pa tudi več, če je tako smiselno. “V mobilni enoti imamo vključene paciente z različnih področij zdravljenja. Nekateri so zaključili celoten program zdravljenja – od oddelka za detoksikacijo, oddelka za intenzivno podaljšano zdravljenje, do dnevne bolnišnice, kjer so se vključili v mobilno enoto, nekateri so zaključili zdravljenje na oddelku s pridruženimi motnjami in so se potem vključili v mobilno enoto, nekateri se sploh niso bolnišnično zdravili na CZOPD, ampak so bili vključeni v mobilno enoto iz dnevnega oddelka za dvojne diagnoze,” pojasnjuje Medved.
Robert Medved
Po zaključenem zdravljenju je zelo težko vzdrževati abstinenco, če so ljudje prepuščeni sami sebi, zato jih je potrebno motivirati, da se vključijo v program mobilne enote. Vanjo so vključeni po pogovoru s terapevtskim timom in izključno na lastno željo; nikogar ne silijo, da se vključi v program, če tega sam ne želi, saj je tudi stopnja uspešnosti tako višja. »Na timskih sestankih se dogovarjamo o načrtih za vsakega posameznika in se tudi skupaj z njim odločamo, kaj bi bilo zanj najbolje. Ko je potrjeno, da pacienta – izven bolnišnice uporabljamo izraz uporabnik – vključimo v mobilno enoto, naredimo individualni načrt njegove zdravstvene rehabilitacije. Ta je namenjen dolgotrajni obravnavi uporabnika in ga naredimo na podlagi različnih dejavnikov: anamneze uporabnika, njegovega telesnega in duševnega stanja, partnerskega in zaposlitvenega statusa, morebitne prisotnosti duševnih motenj v družini, akutnih težav, ki jih ima, števila predhodnih hospitalizacij v psihiatričnih ustanovah, prisotnih morebitnih rezidualnih simptomih, drog, od katerih je bil odvisen. Naredimo konkreten individualen načrt, pri čemer seveda ves čas aktivno sodeluje tudi uporabnik. Načrt naredimo po predhodnem intervjuju, v katerem nam uporabnik pove, katere interese in želje ima, ali želi denimo dokončati šolanje ali bi raje iskal zaposlitev, skupaj pogledamo, katera so njegova močna področja.
Zelo pomembna je tudi vloga svojcev in tega, ali bodo sploh sodelovali. Včasih namreč nočejo in če uporabniki živijo s svojci, ki ne želijo sodelovati, potem uporabnika ne moremo vključiti v program mobilne enote, saj prihajamo k njim na dom,« razlaga sogovornik in doda, da načrtu dosledno sledijo in tudi redno vrednotijo, v kolikšni meri uporabnik izvaja aktivnosti. »Zadajamo si enostavne in za uporabnika dosegljive, realne cilje. Premiki so počasni, zato moramo biti vsi potrpežljivi. Dogovorimo se o skupnih aktivnostih, saj na uporabnike gledamo celostno in jih tako tudi obravnavamo. Tako uporabnike med drugim tudi spodbujamo, da so aktivni, da se zdravo in redno prehranjujejo. Če imajo kakšno drugo kronično bolezen, recimo diabetes ali so na antikoagulantni terapiji, spremljamo, ali redno hodijo na kontrolne preglede in preverjamo, kako jemljejo psihiatrično terapijo in terapijo za druge telesne bolezni. Na obiskih se pogovarjamo tudi o tveganih situacijah, v katere lahko zaidejo, in kako se jim čim lažje izognejo. Naši uporabniki imajo neredko velike težave s socialno izključenostjo, zato jih spodbujamo k druženju, da se postopoma vračajo v družbo, in poskušamo zmanjšati stigmo, ki je pri naših uporabnikih visoka. Zelo si prizadevamo, da bi se čim več uporabnikov zaposlilo, prvič ali znova, kar pa ni prav nič enostavno. Tudi če si uporabnik želi zaposlitve in jo morda celo dobi, pa se dogaja, da se ljudje iz okolice iz njih norčujejo, jih zaničujejo in zgodi se tudi, da jim na delovnem mestu pogosto skušajo podtakniti kakšno krajo ipd. Opažam, da se to pogosteje dogaja v okolju, kjer je stopnja izobraženosti med delavci nizka. Velikokrat imajo težave z delodajalci, saj ne upajo povedati, da so se zdravili, obenem pa se bojijo to zakriti. Nekateri imajo prisotno tudi hudo samostigmatizacijo. Vse našteto posledično zahteva, da se z našimi uporabniki veliko pogovarjamo in že samo s poslušanjem jim lahko močno olajšamo stisko. Opažam, da so mnogi osamljeni, zato jim naši obiski veliko pomenijo in mnoge prav ta program drži nad vodo, zato je po moji oceni izjemno pomemben.«
Potrebna kadrovska okrepitev
Robert Medved pove, da v okviru mobilne enote hodijo na dom k uporabnikom praviloma na 14 dni, po dogovoru lahko tudi vsak teden ali na tri tedne. »Moja želja je, da bi hodili na obisk vsaj enkrat na štirinajst dni k vsem našim uporabnikom, saj vidim, kako zelo pomembni so naši obiski za večino od njih. Žal smo tu kadrovsko omejeni. Po našem internem dogovoru hodimo na obiske v parih, kar je v prvi vrsti varnostni ukrep. Ker so naši uporabniki nekoč živeli v svetu droge in posledično tudi kriminala, so lahko naši obiski potencialno tudi tvegani, zato gresta običajno poleg mene, ki sem koordinator, na hišne obiske še delovni terapevtki ali socialni delavec, ki pa niso zaposleni v mobilni enoti in imajo delo na oddelkih v bolnišnici ali v ambulanti. To močno otežuje nemoteno delo v mobilni enoti, a ta problem rešujem vsakič sproti, kar zna biti včasih zelo težavno. Močno si želim, da bo poskusno obdobje projekta preživelo in da bo bolnišnica tovrstno obravnavo vključila v svoj reden program.«
Zaposlitev uporabnikov je eden glavnih ciljev
V projektu imajo trenutno v obravnavi šest uporabnikov iz osrednje-slovenske regije in zahodne Slovenije. Do sedaj so enajstim že uspeli poiskati zaposlitev, kar je eden glavnih ciljev programa. »S pacienti iz dnevne bolnišnice in oddelka za podaljšano intenzivno zdravljenje smo kot del programa v mobilno enoto vključili tudi redne obiske knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani. V knjižnici se naši pacienti srečujejo s tam zaposleno bibliotekarko, ki se jim zelo posveti in jih motivira za iskanje zaposlitve, uči jih, kako naj se pripravijo na razgovore za službo, kako napišejo svoj življenjepis, sodelujejo v kariernem kotičku, ki jim je na voljo v knjižnici … To se mi zdi izjemno dragoceno. V sklopu mobilne enote izvajamo tudi projektne naloge v naravi oziroma izven bolnišnice za paciente dnevne bolnišnice. Podobno dragoceno je tudi učenje preživljanja prostega časa, pri čemer jih spodbujamo, da hodijo v naravo, si ogledujejo naravne znamenitosti in so aktivni, saj se na ta način lažje izognejo dolgčasu in morebitnemu poželenju po drogi. Pogosto gremo na takšne pohode skupaj in organiziramo v naravi tudi terapevtsko skupino, kar se je izkazalo kot izvrstna praksa,« zaključi naš sogovornik Robert Medved.